Marina Horak je v letih od 1979 do 1984 v Londonu doživela srečanja s tremi osebnostmi, ki so spremenile njen pogled na vlogo glasbe v življenju in predvsem na pristop k poučevanju glasbe in klavirja.
Pri pianistu, skladatelju in pedagogu Petru Feuchtwangerju, katerega moto je "ne poučujem klavirja, poučujem ljudi", je spoznala, da zunanji rezultati "za vsako ceno" ne smejo biti vodilo učitelja, temveč mora biti na prvem mestu učenec kot celovito bitje, ki mu poleg fiziološko-funkcionalno pravilne uporabe telesa (sproščena lahkotna tehnika) nudimo pomoč pri spoznavanju samega sebe in povezovanju lastnih življenjskih vsebin in izkušenj z glasbo (pristen individualen izraz).
Pri Eloisi Ristad, sedaj že pokojni ameriški pedagoginji in avtorici knjige "The Soprano on Her Head" se je naučila igrivih nenavadnih pristopov do vodenja k sproščanju skritih kvalitet.
Pri Hilmarju Schonauerju, učitelju meditacije in voditelju delavnic "Getting to know ourselves" pa je v 20 letih intenzivnega dela svoje védenje in znanje o človekovih sposobnostih in njegovem energetskem ustroju poglobila in sestavila svojo lastno "metodo", pri kateri jo vodi celostno razumevanje našega psiho-fizičnega organizma in s tem povezano učinkovito delovanje energije.
Čeprav se po težišču zastavljenega dela delavnice razlikujejo v svoji preobleki, je jedro delavnic, seminarjev - in seveda individualnih lekcij - po osnovni usmeritvi vedno enako. Gre za ustvarjanje varnega okolja, v katerem učenec lahko stopi v stik s samim seboj, in se ob igranju sooči s svojimi čustvi, mislimi, občutki, ter preko emocionalnih odzivov in intuitivne imaginacije doseže nove uvide.
V Marininih delavnicah si dovolimo
- poskusiti stvari, za katere mislimo, da naj bi se jim izognili in jih preprečili
- za delo uporabljamo tisti kanal razumevanja, ki je najbolj razvit, s čemer odpiramo nove dostope
- spoprijateljimo se z "napakami" in jih spremenimo v dragocene učne pripomočke
- naučimo se uporabljati svoje telo na kinetičen način, ustvarjamo podobe stalnega gibanja in pretoka
- oddamo napačne povezave med telesom in umom, tako da se lahko razvijejo nove ne-zavrte in mnogovrstne povezave
- stopimo v stik z našimi lastnimi čustvi in razpoloženji, kot izvir našega muziciranja
- intenziviramo stik z izraznostjo tako, da zaplešemo, odigramo kot gledalički prizor, narišemo ali povemo zgodbo o glasbi, ki jo igramo
- osebne notranje podobe, ki se v nas razvijejo ob glasbeni vsebini uporabimo za odpravljanje tehničnih napak in hib
- poiščemo povezave med mentalno in fizično hitrostjo, med zvokom in "timingom"
- dihanje uporabimo za vezni člen med tišino in zvokom in tako bolje razumemo globlje aspekte njune medsebojne povezave
- razvijemo svojo moč tako da se zavemo moči, ki jo vsebujeta dih in tok energije
- pozornost usmerimo k "ne-dejavnosti", kar nam pomaga pri sproščanju napetosti
- poskušamo ustvariti občutje lagodnosti pri igranju (petju) tako, da se občutimo kot celoto
- naučimo se uporabljati tisto znanje, ki ga imamo, na najboljši možni način